N'altra grafia?https://parnodesmentegar.wordpress.comNa konta – Hänsel e Gretel - La fola de i fradèi GrimmDa ve
sin de un bos
ko grando grando i vivéa un pòro tajaƚe
ñe e só mojèr insenbre ko i só do fioƚeti: Hänsel de dódexe ani e só soreƚina Gretel de ‘pena òto. I gavéa asè poko da mañar, e na ‘olta, kó ƚa ge jèra stàa na fòrte karestía, el pore òmo no ‘l jèra stà pi bon de portar kaxa ñanka el pan.
Na nòte, mentre ke ‘l jèra in lèto ko só mojèr drio pensar a sti problèmi ‘oltàndose e reoltàndose soto de ƚe kovèrte e insustandose[1], ƚa
ge gavéa dito: “Kosa sarà de noaltri? No podemo ñanka dar da mañar a i nòstri fiòƚi: no ge xe remasto ñente pa’ noaltri”.
“Te dixarò, marío meo,” ƚa
ge gavéa resposto só mojèr; “
caparemo i nòstri fiòƚi e i menaremo de matina bonora ‘tel bosko, dove ke xe pi fiso, ge inprontaremo un fogo, ge daremo un tòko de pan a tèsta, e po ‘ndaremo laorar e i ƚasaremo ƚà. No i sarà pi boni de katar ƚa via par tornar kaxa e noaltri gavaremo rexòlto el problema.”
“Nò, mojèr mea,” el ge gavéa resposto ‘l òmo, “No go kòr de menarli in mèxo al bosko e ƚasarli là da ƚori soƚi: i lovi i rivaria súito e ge ne faria un bokon.”
“Ti te sí mato”, el ge gavéa dito, “‘ƚora moriremo de fame tuti e kuatro: te farà mèjo inprontar ƚe kase da mòrto” – e no ƚo gavéa ƚasà pi in paxe fin ke no ‘l jèra stà d’ akòrdo anka ƚu.
“Ma me despiaxe tanton par i pòri cèi,” el dixéa ‘l òmo.
I do fiòƚi no i jèra boni de dormir par ƚa fame, e i gavéa sentío tuto kueƚo ke só mare la ge gavéa dito a só pare. Gretel kusita ƚa gavéa takà pensar ke ƚa fuse ƚa fine par ƚori do e ƚa gavéa skomensià pianxotar, ma Hänsel ƚa ge gavéa dito: “Stà sita Gretel, no stà pianxotar, ke ge pensarò mi!” E ‘l se gavéa alsà, el se gavéa metesto su ƚa jaketina, e ‘l jèra ‘ndà fora de skondon pa’ ƚa pòrta par da drio.
Ƚa Ƚuna ƚa jèra drio straƚúxer e i saseti bianki i jèra drio far un caro kofà monèe nove de arxento. Hänsel el se gavéa kucà in tèra e ‘l gavéa skomensià torgene sú kuanti pi ke ge ne stéa inte ƚa skarsèƚa de ƚa jaketa e po el jèra retornà drento. “Stà cèta Gretel e dòrmi ben” ƚa ge gavéa dito vanti retornar in ƚèto e capar sòno.
Kó ‘l jèra drio nàser el novo xorno, vanti ankora ke ‘l veñese fora el Sol, ƚa mare ƚa jèra entràa in kamara e ƚa gavéa xvejà i dó putèƚi: “Fòrsa kari, xvejève ke ‘ndemo intel bosko rankurar ƚeña. Kuà ge xe un toketo de pan par òñiun, ma no ‘l xe par dixnar, teñéveƚo fin sera ke no ge ne gavaré altro.”
Gretel ƚa gavéa metesto el pan soto ƚa só travèrsa parké Hänsel el gavéa ƚe skarsèƚe piene de pière e po tuti insenbre i se gavéa inkaminà pal bosko. Dopo ke i gavéa fato na scantineta de strada Hänsel el gavéa skomensià ‘oltarse indrío par vardar vèrso kaxa.
Dopo un fià de ‘olte só pare el ge gavéa dimandà: “Hänsel, kosa xe ke te ‘olti indrío vardar e parké te te fermi? Varda de no dexmentegarte ƚe ganbe!”
“Ah pare, vardo el me gatèl bianko ponsà sol kuèrto ke ‘l vol dirme
scao.”
El ge gavéa responsto só mare: “Và ƚà, và ƚà, semòto, no ‘l xe el tó gatèl, el xe el primo Sol ke ‘l xbarlúxega so ‘l kolmo[2].”
Hänsel parò no ‘l gavéa vardà el gatin, ma el gavéa butà òñi ‘olta so ‘l tròxo un saseto ƚustro de kueƚi ke ‘l gavéa ‘te ƚa skarsèƚa.
Kuando ke i jèra rivài in mèxo de ‘l bosko el pare el gavéa dito: “Dèso rankurè un fià de ƚeña, vojo inpisar un fogo par no inɉasarse”. Hänsel e Gretel i gavéa rankurà un fià de rame seke e i gavéa fato su un bèl baro[3]. Po i gavéa inpisà el fogo e kó ‘l gavéa skominsià inviarse ben ƚa mare ƚa ge gavéa dito: “Dèso koƚegeve xo da vesin de ‘l fogo, putèƚi mei, e dormí, noaltri ‘ndemo spakar ƚeña ‘tel bosko; spetène fin ke no tornemo indrío tòrve.”
Hänsel e Gretel i jèra remasti da vesin de ‘l fogo fin dòpo meodí e po i se gavéa metesto mañar el só toketin de pan. I pensàa ke só pare el fuse ‘nkora intel bosko parké i sentía i kolpi de manèra, e invese el jèra un ramo ke ‘l gavéa pikà so un albaro tuto stravanío[4] e ke ‘l veñéa xbatocà dal vento da na banda a keƚaltra. Kusità i jèra restài fin sera, ma el pare e ƚa mare no i tornàa e nisuni veñéa torli.
Kó ‘l gavéa skomensià vèñer su nòte Gretel ƚa gavéa takà pianxotar “E dèso kome xe ke fasemo ‘ndar fora de sto bosko?”, ma Hänsel ƚa gavéa konfortàa: “Spèta sol ke un fià, Gretel, fin ke no ƚa vien fora ƚa Ƚuna”.
E kó ƚa Ƚuna ƚa jèra veñúa fora el gavéa capà ƚa picenina Gretel par man e tuti dói i gavéa skomensià ‘ndarge drio de i saseti ke i jèra drio xluxegar kofà monèe nove novente e ke ƚe indikàa ƚa strada par tornar kaxa.
I gavéa kaminà tuta ƚa nòte e kó ‘l jèra veñuo xorno i jèra rivài kaxa. I gavéa batúo so ƚa pòrta, e kuando ke la mare ƚa gavéa vèrto e ƚa gavéa visto ke i jèra Hänsel e Gretel ƚa ge gavéa sigà drío: “Ke putèƚi despetoxi, parké gavé dormío kusí tanto ‘tel bosko? Jèrimo drio pensar ke no gavevi pi vòja de tornar kaxa!”. Ma el pare el jèra kontento ke mai kó ‘l gavéa visto i só putèƚi, parké el ge jèra veñúo un gropon tanto a ƚasarli tuti da ƚori soƚi.
No ‘l jèra pasà méa masa tenpo ke ƚa karestía ƚa se gaveva prexentà da novo, e Hänsel e Gretel i gavéa skoltà da novo só mare ke ƚa dixeva a só pare: “Na ‘olta i putèƚi i ga retrovà el tròxo e mi go ƚasà pasar, ma dèso no ge xe de novo pi ñente, ne resta sol ke na mèxa còpa, doman gavemo da menarli ankora pi drento ‘tel bosko parké no i riesa pi tornar: par noaltri no ge xe altro remèdio.”
‘L òmo el gavéa sentío de novo un gropo al kor e ‘l gavéa pensà «Saríe mèjo ke te spartisi ‘l último bokon ko i tó putèƚi pitòsto.» Ma sikome ke ‘l jèra xa ‘ndà xo de brenton[5] na ‘olta, no ‘l gavéa pi posúo díxer de nò.
I putèƚi no i jèra drio dormir pa’ ƚa fame ke i gavéa, e i gavéa skoltà tuto el deskorso. Kó só pare e só mare i jèra ‘ndai dormir Hänsel el gavéa fato par alsarse par ‘ndar tor altri saseti kome ke ‘l gavéa xa fato ƚa ‘olta prima. Ma ƚa mare el ge gavéa sarà ƚa pòrta e Hänsel no ‘l jèra stà bon de ‘ndar fora. Kusita el jèra tornà indrío e ‘l gavéa konfortà insteso só sorèƚa dixéndoge: “No stà piànxer, Gretel, dòrmi sensa pensièri ke tarà ke doman ge pensarò mi.”
Ƚa matina dòpo bonora ƚa mare ƚa jèra entràa in kamara de i putèƚi par xvejarli, e i ge gavéa dà un toketo de pan paròmo ankora pi cèo de ‘l última ‘olta, e i gavéa menài fora da kaxa kome l’ última ‘olta.
Kaminando pal tròxo Hänsel el se fermàa òñi tanto par butar na frégoƚa de pan par tèra.
“Hänsel, kosa xe ke te te fermi òñi ‘olta e kosa xe ke te vardi?”, el ge gavéa dimandà só pare, “Kamina!”.
“Ah pare, vardo el mé koƚonbo bianko ponsà sol kuèrto ke ‘l vol dirme scao.”
El ge gavéa responsto só mare: “Và ƚà, và ƚà, semòto, no ‘l xe el tó koƚonbo, xe el primo Sol ke ‘l xbarluxega so ‘l kolmo.”
Hänsel parò el gavéa voltà tuto el só tòko de pan in frégoƚe e butà pal tròxo drio man ke i kaminàa.
Ƚa mare ƚi gavéa portài ankora pi drento intel bosko, dove ke no i jèra mai stài in tuta ƚa só vida, e ƚa gavéa dito: “Stè sentài kua kièti, putèƚi, e kó saré straki podé méterve xo dormir; noaltri ‘ndemo intel bosko tajar ƚeñe, e kó ‘l rivarà sera, kó saremo pronti tornar kaxa, tornaremo tòrve.”
Kusita kuando ke ‘l jèra rivà mexodí Gretel ƚa gavéa spartío ko só fradèl el toketo de pan ke ƚa gavéa. Po i se gavéa metesto ponsar, e kó ƚa sera ƚa jèra bèl ke pasàa, nisuni el jèra ankora veñuo tòr su i pòri cèi. E pi tardi, kó i se ‘véa svejà de novo, el jèra nòte fonda e Hänsel el gavéa konsoƚà Gretel: “Spèta ke ƚa vèñe fora ƚa Ƚuna, ‘ƚora vedaremo ƚe frégoƚe de pan ke go butà par tèra e i ne mostrarà ƚa strada par tornar kaxa.”
Ƚa Ƚuna ƚa jèra veñua fora, ma kó Hänsel el se gavéa meso serkar ƚa frégoƚe no ‘l jèra stà pi bon de katarle: i oxeƚeti de ‘l bosko ƚe gavéa viste e ƚe gavéa mañàe fora tute. Hänsel el pensàa de èser bon katar isteso ƚa strada, ma no ‘l jèra vera.
I gavéa kaminà par tuta ƚa nòte e par tuto el dí dòpo, da matina a sera, ma a ƚa fine no i jèra pi boni de veñérgene fora e i gavéa skomensià ‘ver tanta fame, parké no i gavéa ‘vúo altro da mañar ke un fià de ɉàxene[6] rankuràe par tèra. Kó i jèra deventài kusita straki ke no i gavéa pi posúo ‘ndar vanti i se gavéa metesto soto de un àlbaro e i gavéa takà dormir.
El jèra oramai el tèrso xorno ke i kaminéa, e serkando de tornar kaxa i se gavéa invese katà senpre pi drento ‘tel bosko, e se no ‘l se fuse katà na soƚusion in prèsa i sarie mòrti tuti do de fame. Hänsel ‘ƚora el se gavéa ranpegà so de ‘n albaro par védar de serkar de kapir dove ke ‘l jèra, e da ƚà suxo el gavéa visto na kaxa. Kó ‘l jèra tornà xo el gavéa capà Gretel par man e tuti do i se gavéa meso kaminar ko pi korajo e speransa.
I gavéa batúo so ƚa pòrta e na vèca xentil ƚa ge gavéa vèrto e ƚi gavéa fato entrar e skonti, ko ƚa rakomandasion de no far bakan par no xvejar só marío, ke se nò ƚi gavaríe mañài.
El marío el gavéa i òci rosi, e no ‘l jèra bon de véder ben, ma el jèra brao uxmar[7], kome ƚe bèstie, e ‘l savéa molto ben de ke udor ke i savéa i putèƚi. Pena ke ‘l se gavéa xvejà de matina bonora, vanti ke i se xvejase Hänsel e Gretel, el gavéa sentío súito ke ge jèra do toxatèƚi skonti da kualke parte, e ‘l gavéa dà bòte a ƚa veceta parké el ge dixese dove ke i jèra.
Kó ‘l gavéa katà el tanbuxo[8] e vardà kome ke i dormía ben e ke i gavéa ƚe papòte[9] bèƚe ròxa el se gavéa pensà de ke bèl dixnar ke ‘l podéa ‘ver! El gavéa tirà fora Hänsel e ƚo gavéa menà drento intel tabià[10] e sarà su ko na feriada mentre ke ‘l sigava e ‘l camava ko tuto el fià ke ‘l gavéa in kòrpo. Po el jèra tornà indrio e ‘l gavéa xvejà Gretel ko un xgorlon e ge gavéa sigà drio: “Àlsate sparañafadiga, tòƚi su l’ akua da ‘l poso e và in kuxina preparar kalkosa de bon da mañar par tó fradèl. Ƚu el xe ƚà intel tabià e vòjo ingrasarlo ben vanti de mañarlo: ti te gavarà da darge da mañar.”
A Gretel el ge jèra veñúo el fifío[11] e ƚa gavéa takà piànxer, ma ƚa gavéa dovúo far kueƚo ke ‘l ge gavéa ordenà kel òmo kativo. Kusita a Hänsel ge veñeva kuxinà tute ƚe ròbe pi bone e a Gretel invese ƚa ge remañéa sol ke xgusi de granso.
‘L òmo el jèra masa panson par poder entrar intel tabià, kusita un xorno el ge gavéa ordenà a Gretel de portarge ƚa ponta de un deo de Hänsel par védar kuanto graso ke ‘l jèra deventà. Gretel, no savendo kosa far, el ge gavéa domandà konsejo a Hänsel, e ƚu ƚa ge gavéa dà un tòko de koa de sorxe da portarge a ‘l òmo. Par fortuna ke ‘l jèra un fià òrbo e no ‘l se gavéa inkòrto de ñente, ma òñi xorno ke ‘l pasàa el se domandéa kuanto ankora ke ge voƚese parké ‘l ingrasase!
Dòpo kuatro setemane el gavéa pèrso ƚa pasiensa e no ‘l jèra pi bon de spetar altro, kusita el se gavéa meso kostruir un kavaƚeto da doparar par Hänsel. Kó ‘l ƚo gavéa finío el ge gavéa ordenà a Gretel: “Và tor akua da ‘l poso, móvate: graso o magro ke ‘l sípie dèso kopo tó fradèl e ƚo kuxino!”
Ko ‘l kor gròso Gretel ƚa jèra ‘ndàa tor ‘l akua ke ƚa servía par kuxinar Hänsel e ƚa gavéa inpisà el fogo, pikando anka ƚa kaldièra. Ƚa putèƚa ƚa pianxeva ƚàgreme kalde e gròse mentre ke ƚa pensàa: “Ne ‘vese devorà ƚe bèstie feròsi ‘tel bosko! Almanko dèso sarísimo mòrti insieme sensa ‘ver da stransir[12] sta pena, e mi no gavaría da far bójer l’akua ke ƚa sèrve par kuxinar mé fradèl…”
In última Gretel ƚa gavéa dovúo ‘ndar tor Hänsel e menarlo da ‘l òmo, ke ‘l ge gavéa ordenà de montar su ‘l kavaƚeto. Ma Hänsel e Gretel i gavéa fato finta de no saver kome ke se gavéa da far, e ‘ƚora só mojèr de ‘l òmo ƚa ge gavéa mostrà ƚori. Hänsel el jèra stà presto e ƚa gavéa ƚigàa al kavaƚeto e ƚa ge gavéa tajà el gargato mentre ke ‘l marío el jèra drio inprontar i kortèƚi.
Kuànto ke i jèra kontenti! I se gavéa brasà un ko keƚaltro, saltando, baƚando, e baxandose! Ma jèra da xbrigarse, parké ‘l òmo el podéa tornar indrio da un momento a ‘l altro!
Kusita i gavéa rabaltà tuta ƚa kaxa, rumando òñi komò, òñi kaseto e kasetèƚo, inpenindose ƚe skarsèƚe e ƚa travèrsa de tuto ‘l òro e ‘l arxento e i presioxi ke i jèra boni de katar. “Dèso gavemo da xvoƚar via, Gretel, e serkar de rivar fin kaxa.”
Dòpo un fià ke i jèra drio kórer i jèra rivài a un fiume masa ƚargo, ke no i jèra boni traversar.
“No ge ƚa faremo mai pasar,” el gavéa dito Hänsel, “no rieso véder nisuna pièra da poder saltarge sora, nisun ponte da doparar.”
“E no ge xe ñanka na barka,” ƚa gavéa xontà Gretel, “ma, varda ƚà ke ƚa vièn vanti na anareta! se ge domando ƚa ne jutarà traversar!”
Kusità ƚa gavéa skomensià suplikar “Anareta, bèƚa anareta, noaltri semo kuà, Hänsel e Gretel, su sta riva, ne manka pière da montarge sora e ponte da traversar, pòrtane so ƚa tóa bianka skena par piaser.”
E ‘ƚora l’ anareta ƚa se gavéa vesinà e Hänsel el ge gavéa montà sora e ‘l gavéa dito a só sorèƚa de montar anka eƚa.
“Nò,” ƚa ge gavéa respòsto, “el saríe masa pexo da portar par ƚa pòra anareta. ‘Ndemo òñi un par konto sóo, un drio man de keƚaltro pena ke ƚa tornarà indrio.”
Hänsel el jèra ankora drio par pasar da keƚaltro kao ke ‘l òmo el se jèra inkòrto de ‘l fato, e ‘l gavéa skomensià kórerge drio tuto inbestiaƚío. Par ƚa strada el gavéa inkroxà arkuante parsone — un kontadin, un piegorèr, e kualke ƚavandèra — e i ge gavéa dimandà uno par uno se i ‘vese mai visto dei putèƚi pasar.
Óñi ‘olta ke ge domandava a un, sto kua no ‘l kapía ben kueƚo ke ‘l gavéa dito, da kuanto ke ‘l jèra afanà da tuto kel kórer, e i ge dixéa ke i jèra ‘ndài da tuta n’ altra banda. Ƚe ƚavandère invese ƚe gavéa kapío ben, e ƚe gavéa dito a ‘l òmo ke ƚi gavéa visti ‘ndar vèrso el fiume. E tuto kuesto pròpio kuando l’ anareta ƚa jèra justo drio tornar indrìo par Gretel!
Rivà ke ‘l jèra ‘l òmo al fiume Gretel ƚa jèra ‘pena dexmontàa, ma par fortuna ke ‘l òmo no ‘l savéa noar, e ‘l pexàa masa par ƚa pòra anareta! Ke xgríxoli ke ƚa gavéa ‘vúo drío pa’ la skina!
Kusita Hänsel e Gretel i gavéa posúo traversar el fiume sensa perígoƚo, e dopo un fià ke i ‘véa kaminà i jèra rivài ‘te un bosko e man man ke i ‘ndéa vanti el ge paréa de rekonóserlo senpre de pi, fin ke no i gavéa visto da ƚonxi ƚa kaxa de só pare. I gavéa skomensià kórer fin darente a ƚa pòrta, e ko i jèra entrài i se gavéa butà in braso de só pare, e tuti i jèra kontenti ke mai (só mare intanto ƚa jèra mòrta). E i jèra stài kontenti de pi ‘nkora kó i gavéa skomensià xvodar skarsèƚe e traversa, roversando tute ƚe pèrle e i presioxi ke i gavéa portà vía: no i gavarà ‘vúo pi da bexòño de fadigar par mañar da dèso in vanti.